Uvajanje v vrtec

Večina predšolskih otrok na vprašanje, ali se že veselijo šole, odgovori pritrdilno, nekateri pa le zmajajo z glavo. A tudi med tistimi, ki komaj čakajo, da sedejo v šolske klopi, se vedno najdejo takšni, ki po nekaj dneh ali tednih spremenijo svoje mnenje in bi raje šli nazaj v vrtec. Ali pa k staršem, ki se sprašujejo, kaj se je zgodilo.

Če se otrok ne veseli šole, se je treba vprašati, ali nismo kot starši morda sami krivi za to. Smo morda preveč pritiskali na otroka? Ali pa smo mu rekli, kako radi smo sami hodili v šolo in kako zelo se veselimo njegovega vstopa v šolo.

Strah se lahko pojavi tudi zaradi sorojencev, ki že hodijo v šolo. Če niso preveč uspešni, negativen odnos prenesejo tudi na brate ali sestre. V tem primeru se pogovorimo z otrokom: »Morda se ti zdaj šola zdi grozna, ker ima tvoj brat težave, a to je pri vsakem drugače. Boš videl, zagotovo boš imel prijazno učiteljico in se boš zabaval. Včasih bo sicer naporno, ampak saj veš, če se potrudiš in ti nekaj uspe, se bolj veseliš, kot bi se, če bi bilo nekaj čisto lahko.« Pomembno je, da mu povemo: »Nisi tak, kot je brat ali sestra. Si samostojno bitje, ki lahko isto situacijo doživi popolnoma drugače.«

Manj pritiska, več veselja.

Kaj pa, če se odpor do šole začne šele po določenem času? Za to so razlogi lahko različni. Morda se otrok počuti preobremenjenega. Treba je ugotoviti, zaradi koga oz. česa in ali je tempo morda prehiter. Je morda družina tista, ki preveč zahteva od njega? Ko gre v šolo prvi otrok, starši pogosto nimajo občutka za to, kaj otroci že znajo in česa ne. Mislijo, da mora biti domača naloga popolna. Pogost je prizor, ko otrok sedi za mizo, mama za njim in za vsako napako že šviga z radirko sem in tja.

A tudi premalo izzivov je lahko razlog za otrokovo nezadovoljstvo nad šolo. Nekateri otroci že po kakšnem mesecu ne želijo več k pouku in kasneje se izkaže, da že vse znajo in želijo nekaj časa ostati doma, saj menijo, da jih bo morda nekaj novega čakalo takrat, ko se vrnejo.

Pogovarjajte se s svojim otrokom.

Starši bodo sami ugotovili, kje tiči težava, če se znajo z otrokom pogovarjati. Ni dovolj, da iz njega vlečemo informacije, znati mu moramo tudi prisluhniti. Najbolj primeren čas za pogovor je večerni odhod v posteljo. Pogosto se izkaže, kaj je narobe, ko otroci že na pol spijo. Lahko pa z njimi tudi rišemo ali se igramo. V prijetni, mirni situaciji jim beseda zlahka steče z jezika.

Če se straši čutijo nemočne, se lahko obrnejo tudi na šolskega psihologa. Dokler otrok samo zjutraj ne želi v šolo, a gre vseeno tja, to še ni znak za alarm. Če pa ga komaj spravimo iz hiše ali se celo pojavijo psihosomatske motnje, moramo biti bolj pozorni.

Enako velja, če ne kaže napredka pri branju in pisanju. Treba je ugotoviti, ali gre za šibkost, ki jo lahko odpravimo z načrtnim treningom. Kako hitro se otrok v šoli počuti domače, je odvisno tudi od njegovih sošolcev. Običajno pravimo, da so za božič že nekakšna enota.

Mami, ostani pri meni!

Podobno velja za otroke, ki začenjajo z vrtcem. Tudi pri njih je čas uvajanja različno dolg, a otroci, ki so že bili v varstvu, se načeloma hitreje navadijo na novo okolje. Jok ob ločitvi od staršev je pri otrocih, ki gredo prvič v vrtec, v prvem mesecu nekaj popolnoma normalnega, kajti nova situacija prinaša negotovost. To lahko otroku odvzamemo tako, da smo na začetku z njim v vrtcu in čas prisotnosti postopoma krajšamo ter da ga ob odhodu domov vprašamo po doživetjih. Na ta način mu ponudimo možnost, da jih predela.

Če je otroku težko vzpostaviti stik, lahko pomaga, da ga zjutraj v vrtec peljemo bolj zgodaj. Tako bodo drugi prišli k njemu. Če to ne koristi, je treba z otrokom o tem govoriti. Tudi pri predšolskih otrocih velja, da jih previdno vprašamo (najbolje pred spanjem), pozorno poslušamo in v pogovoru iščemo rešitve.

Kakor pri šolarjih je tudi pri vrtčevskih otrocih pomembno, da imajo dovolj izzivov. Če je otroku dolgčas, težavo lahko rešimo s predčasnim vpisom v šolo. Zelo verjetno je, da bo otrok, ki ni maral vrtca, z veseljem šel v prvi razred.