Čebljanje – prvi glasovi, prve besede
Povsem logično je, da bolj ko se boste z dojenčkom pogovarjali ali mu brali, bolje bo to vplivalo na njegov razvoj govora in besednega zaklada. Vendar ima tudi tako imenovano čebljanje svoje mesto in ima celo pomembno vlogo pri otrokovem govornem razvoju. V nadaljevanju boste izvedeli, zakaj so pomembni zlogi »tutu«, »aja-aja« in »nam-nam«.

dm drogerie markt d.o.o.
Čas branja 5 Min.
•
21. 2. 2025

Kaj je čebljanje?
Izraz »čebljanje« ima glede na kontekst več različnih pomenov. Po eni strani se to nanaša na zvoke, ki ustrezajo razvojni stopnji, na kateri dojenček »govori« sam. Beseda se nanaša tudi na posebno obliko govora, ki jo mnogi odrasli intuitivno uporabljajo, ko govorijo z dojenčkom. Alternativni, nekoliko natančnejši izraz v tem kontekstu je »pootročeni govor«.
Čebljanje pri dojenčkih
Čeprav je dojenček že prej brbljal samoglasnikom podobne zvoke, začne posamezne zvoke povezovati okoli šestega meseca. Začne jih podvajati in iz njih tvoriti zloge – sprva brez pravega pomena. Pri tem posluša svoje in druge glasove v okolju ter se z opazovanjem in posnemanjem gibov ust zanj pomembnih oseb nauči povezovati zvočne kombinacije s pomenom. Ko spregovori prve smiselne besede, se začne njegov govor bliskovito razvijati.
Razvoj govora pri dojenčkih in malčkih
Če na kratko povzamemo, učenje govora med dojenčkovim razvojem poteka v naslednjih fazah:
Od 6. meseca naprej: Okoli šestega meseca starosti začne otrok poleg impulzivnih oglašanj (jok, smeh) artikulirati tudi preproste, samoglasniške sklope. Te nato združi in naniza v zloge.
Od 12. meseca naprej: V otrokovem besednjaku se pojavijo prve prave besede – sprva preprosti in pomembni izrazi, kot je »mama« ali »ata«. Otrok se odzove na svoje ime in razume preproste povedi.
Od 18. meseca naprej: Aktivni besedni zaklad raste in naj bi obsegal približno deset do dvajset besed. Otrok zna poimenovati znane stvari ter razume preproste izjave in naloge.
Od 24. meseca naprej: Pri dveh letih se otrok predstavi s svojim imenom in začne tvoriti preproste stavke z dvema do tremi besedami, tudi z uporabo zanikanja. Hkrati se mu v tem času hitro razširi besedni zaklad, in sicer s 50 na približno 200 aktivno uporabljenih besed.
Od 30. meseca naprej: Malček začne uporabljati zaimke (»jaz«, »ti«, »moj«) in ločuje po spolu (»tisti«, »tista«). Besedišče se poveča na približno 500 besed. Slovnica postane bolj zapletena, a ni vedno »pravilna«.
Od 36. meseca naprej: Povedi postajajo daljše in bolj zapletene ter upoštevajo različne čase, razlikovanje med ednino in množino ter predloge. Poleg tega lahko otrok zdaj koherentno pripoveduje krajše zgodbe. Tudi izgovorjava se močno izboljša. Otrok začne oblikovati tudi vprašanja – za starše se začne zloglasna faza »Zakaj?«.
Nazadnje se med četrtim letom starosti in začetkom šolanja otrokovo aktivno besedišče poveča s približno 2.000 na približno 5.000 besed. Besedno lahko opredeli abstraktne pojme, kot so številke in barve, ter pripoveduje daljše zgodbe.
Kaj storiti, če je razvoj govora moten?
Dobro je vedeti, da zgornji seznam služi zgolj za grobo orientacijo. Nekateri otroci govorno dozorijo veliko hitreje, pri drugih pa prihaja do zamud, majhnih nazadovanj in občasnega dohitevanja – vse to je povsem normalno. Če opazite večja odstopanja v otrokovem govornem razvoju, naj možne vzroke razišče pediater ali logoped. Zakasnitev govora ali izgovarjava, ki jo je težko razumeti, je lahko organskega izvora, na primer zaradi neprepoznane okvare sluha.
Zakaj odrasli čebljajo?
Odrasli med pogovorom z dojenčki običajno preidejo na »pootročeni govor«. Zanjo je značilna močna poenostavitev slovnice in besedišča. V otroškem jeziku odraslih so ne glede na materinščino enako izrazite naslednje značilnosti:
višji glas kot sicer
ponavljanje pomembnih vsebin
počasnejši govor
spremenjena melodika
kratke, preproste povedi
raba pomanjševalnic
»besedišče« jezika dojenčkov (na primer »hov hov« namesto pes in »tu tu« namesto avto)
Drugačna melodika govora loči »jezik dojenčkov« od navadne komunikacije, na primer ko se pogovarjate z odraslim v prisotnosti vašega dojenčka. To daje govorici dojenčka učinek, ki pritegne dojenčkovo pozornost. Ta se odzove z brbljanjem in pri tem trenira svoj glas. Če se odrasli odzovejo na ta način, se med njimi razvijejo prvi »pogovori«.
Ali čebljanje škodi govornemu razvoju otroka?
Čebljanje v »dialogu« z dojenčkom in malčkom ima pomembno sporazumevalno funkcijo. Vzbudi otrokovo zanimanje in ga zaposli, zato je idealen uvod v učenje govora. Vendar pa ne smemo zanemariti spodbujanja dejanskega jezika. Takoj ko otrok spregovori prve besede, je čas, da postopoma opustimo pootročeni govor.
Spodbujanje govora po čebljanju
Otroci, s katerimi se vsak dan pogovarjamo veliko in v celih stavkih, imajo jasne prednosti pri razvoju lastnega govora in inteligence. Izkoristite priložnosti v vsakdanjem življenju, na primer tako, da komentirate dejanja, učite otroka novih besed za stvari, ki jih še ne pozna, ali se odzovete na povedano, tako da ponovite za njim (ter ga po potrebi popravite). Glasno branje, pripovedovanje zgodb in petje so drugi pomembni načini, kako otroku približati jezik. Starosti primerne slikanice so prav tako odlična pomoč malčkom pri poimenovanju stvari.
Pogosta vprašanja
Kaj pomeni čebljanje?
Kaj pomeni čebljanje?
Izraz »čebljanje« se po eni strani nanaša na dojenčkove zvoke, s katerimi komunicira z okoljem (poleg neverbalnih gest, očesnega stika in podobno), po drugi strani pa gre tudi za poenostavljeno obliko govora z drugačnim tonom glasu in melodiko, ki jo odrasli uporabljajo pri dojenčkih in majhnih otrocih.
Kdaj začnejo dojenčki čebljati?
Kdaj začnejo dojenčki čebljati?
Približno pri šestih mesecih začnejo dojenčki proizvajati zvoke, ki veljajo za predhodnike zavestnega razvoja govora. Na tej stopnji je poudarek na posnemanju gibov ust za artikulacijo. Prve »prave« besede s konkretnim pomenom otrok izreče proti koncu prvega leta življenja.
Katere načine oglašanja poznamo pri dojenčkih?
Katere načine oglašanja poznamo pri dojenčkih?
Avstralka Priscilla Dunstan je izvedla študijo, s katero je ugotovila pet značilnih »otroških zvokov«, s katerimi se dojenčki sporazumevajo, še preden začnejo uporabljati pravi govor. Tako »ne« (z jasno poudarjenim »n«) pomeni lakoto, »ea« bolečino, »ou« utrujenost, »he« nelagodje, stisnjeno zveneči »e« pa naznanja podiranje kupčka.